JOŽICA

Jožica. Ali kako se je vse skupaj začelo.

Nekega dne sva se začela pogovarjati o nakupu parcele. Verjetno je bil razlog v tem, da sva v atrij najinega atrijskega stanovanja natlačila vse, česar sva se spomnila, in potem sva se spomnila še več stvari, za katere več ni bilo prostora. Prerastla sva atrij. Ali bolj realno rečeno, ugotovila sva, da je premajhen za vse to, kar si želiva imeti. Še bolj realno rečeno - prenatrpala sva ga.
Oba sva si želela vsaj 1000 m2. Jaz, mestno dekle, sem se upirala odhodu iz mesta (vozni redi primestnih avtobusov so žal še vedno katastrofa), Rok je romantično gledal parcele ob gozdu, na samem, usred ničega. Ko sem samo pomislila, da se bi z avtom morala voziti vsak dan še kako minuto dlje, kot se sedaj, so mi šle kocine pokonci. "Nea grem vun z mesta." Mesto te razvadi. In želela sva ostati pri samo enem avtu.

Kje bi pa sploh rada živela?

Tu, ko sva zdaj. Samo ne v bloku.

Zemljišča v najini bližini so cenovni rang eurojackpota, ki ga zaenkrat še nisva zadela, zato je bilo potrebno iti v kompromise.

Vmes se nama je porodila super ideja in sva po pošti povprašala gospoda v bližini, če bi nama prodal pol svoje parcele (ker jo itak samo kosi in nima nič od nje). Verjetno si je mislil svoje.
Odgovoril nama nikoli ni.

Potem sem jaz popustila in sva začela hoditi na oglede. V Hrastju se je prodajala super parcela, ogromna, večino parcele gozd. Čudovita. Zazidljivi del pa v grapi, po kateri je tekel potok. Pojavilo se je vprašanje: "Kak te češ tu zidat?"

Ta parcela nama je dala vetra. Nekaj časa sva se celo sukala okoli ideje, da bi odprla svoj glamping, vendar nama je prijazni gospod na občini povedal, da to kar sva si zamislila, ni izvedljivo. Kako leto za tem so ob Dravi postavili Čokoladno vas z isto idejo kot sva jo imela midva. Hmm, očitno se vseeno da.

Nekega dne sva se peljala skozi Pivolo, in mene prešine, glej tu je pa lepo, pa blizu mesta. Mogoče najdeva kaj v Pivoli. In sva gledala Pivolo. Vse strmo kot hudič. Strmo = škarpa, škarpa = drago, drago = odpade.

In potem je prišla Jožica.

Po nekem nedeljskem kosilu ob kavi moj foter izjavi, zakaj pa se nebi pozanimala za tisto staro hišo tam par ulic naprej, ko se je že dolgo nazaj prodajala, pa se menda ni prodala. Rok našpiči uhlje in smo se peljali na ogled teritorija. "Nekam mala je." In je bilo to to za nekaj časa.

Čez nekaj dni neproduktivnega spremljanja nepremicnine.net in bolha.si sem sedla za računalnik, zalaufala Javni vpogled v nepremičnine in slavnostno najavila, da tista parcela le ni tako mala, 750 m2, pa še v mestu je! Zasvetila je zelena luč in začelo se je vohljanje o lastnikih. Na enem zemljišču, kjer je stala tudi hiša, so bili vpisani štirje lastniki, na drugem, kjer je bil vrt, pa pet. Priznam, to se mi ni zdelo nič posebnega. Poslala sva prijazen poziv 4 lastnikom hiše, da se zanimava za nakup njihove nepremičnine in kontakt. In sva čakala.

Čez 2 dni je poklicala prva lastnica. Povedala je, da bi ona z veseljem prodala, vendar se 2 lastnika ne strinjata.
Nato je dan kasneje poklicala še druga lastnica. Povedala je, da bi tudi ona z veseljem prodala, da ji vse skupaj predstavlja strošek in da od tega nič nima. Da pa je problem v Jožici. Ona ne bi prodala. Baje je tudi nekaj časa tam stanovala. In da Jožica misli, da je vse skupaj samo njeno.

Ok.

To naju je malo zaustavilo.

Po nekaj dnevnem premisleku, je Rok poklical prijazno Lastnico 1 in jo poprosil za Jožičino telefonsko.
Nekaj dni je zbiral pogum in nato Jožico le poklical.
V odgovor na vprašanje, če bi prodala, je odgovorila: "Zdaj ne."

2 polita cucka sva bila spet na začetku. Išči parcelo.

Nato pa je v soboto poklicala Jožica in rekla, da je na parceli in da naj pridemo na ogled. Sedla sva v avto in se polna pričakovanja in veselja odpeljala na ogled.

Jožica nama je razkazala hišo.
Moje upanje, da bi se dalo hišo prenoviti, je hitro uplahnilo.
Butane stene so bile prepite z vlago, omet je odpadal, strop v verandi je bil v stilu bejži čimprej proč preden ti pade na glavo, mansarda je bila dostopna le preko balkona, saj so bile notranje lesene stopnice trhle (in Jožica je kar konkretna ženska, ki ni želela tvegati vpliva gravitacijske sile zaradi svoje teže).
Za podret torej.
Tudi gospodarsko poslopje ob hiši je bilo v slabem stanju, pokrito z naluknjanimi salonitkami. Stopnice v plesnivo klet strme, da grizeš kolena na poti gor. Ostrešje trhlo, razpadajoče, namočeno od dežja.
Parcela pa čudovita. Sončna, ravna, ravno prav velika.


Jožica je na koncu dala hčerki 2 evra za sladoled in hči jo je vprašala, če ima še kaj več denarja.  
Po ogledu sva začela tuhtati, kako ceno ponuditi za parcelo. Pogledala sva ocenitev po GURSu, odštela 10 jurjov za rušitev in glede na deleže preračunala, koliko vsakemu lastniku pripada. Jožici sva pripisala malo zraven, saj je "skrbela za hišo" in plačevala položnice.

Jožica nama je zaupala telefonsko številko svojega brata Stankota, 4.lastnika. Povprašala sem jo o 5.lastniku, ki je tudi vpisan v ZK. Zatrdila mi je, da ji je brat svoj del prepustil in da ima notarsko overjeno pogodbo in da je to urejeno. Da so samo 4 lastniki.
Rok je poklical Stankota in ugotovil, da Stanko ne bo prodal, ker bo na parceli zidal blok.
Potem je rekel, da se mora zmeniti s sinom.
Sin je rekel, da je parcela veliko vredna in da mu za njegova 2% lastništva pripada 2,5 jurja.
Stanko nama je tudi povedal, da ima on slike hiše, kjer je ob hiši parkiran zeleni Volkswagen.
Ha?